Zurka za katero ne vemo imena

 

 

V petek sem na ambasadi spoznal Jureta, k trenutno zivi v Maebashiju, kjer studira japonscino v prostem casu pa je oskrbnik koce na Prehodavcih tko, da ga marsikdo pozna. Povabil me/sem se k njemu za cez kuhamo_small.jpgvikend, ker se mi mal ni dal vlacit po nabitopolnem Tokiju, pa je dobr mal zamenjat okolje. Poleg tega pa je Jureta en Japonski stric povabil, da bi skuhal na eni prireditvi kaksno slovensko jed. Imena prireditve nismo izvedeli; imena strica pa tudi ne 😉 Jure se je odlocil za “grenadir mars”. Jaz prej se nikol nism slisal za to in Urska, ki tudi studira v Maebashiju, tudi ne. Ze prej enkrat sta se Jure in stric dobila, da mu je Jure skuhal zadevscino, stric je vzel vzorec in ga nesel v klub, ki je celo “whatever name” prireditev organiziral. Klub je stvar pozegnal, pa sem se pol se jaz pridruzu kuhanju. Dobil smo v nekem kao “kulturnem domu” al neki tazga, se z ene petimi Taiwanci, kuhamo_small2.jpgki zivijo skupaj z Juretom in Ursko v domu, hitro smo ugotovil da so bl za balast k kej drugega, no ja nic zato, ce mas velko barko (kuhas za velik ljudi, ene 400) mors met tud kej balasta 😀

 

Stric je bil sicer blazno u skrbeh, da ne bomo koncal v pravem cajtu, ker smo sli se kot pravi balkanci med delom mal na ogled Maebashija 😉 pa je kr mal cepetal, sam pol smo zavihteli noze in kuhalnice pa gas in smo vse postimal do roka. Pol so vso hrano odpeljal v eno dvorano in tam je bla cela gora hrane od vseh moznih tujcev, naj bi jih blo okol 400 zivecih tam okoli. Potem smo dobil vsak svoj kroznik, kozarcek , palcke in seveda nametag, da so nas pol lahko vsi gnjavl in nas klical po imenih 😀 Hrana je bla prav dobra in za nic ne morem rect da se ne bi dal prebavt, vsega po malem. Na Urskino veliko “veselje” smo moral na oder in razlozit, kaj smo skuhal (demokraticne volitve so dolocile ursko, da to pove po japonsko).

cakamo.jpg

Pol so sledile se govorance, raznih “pomembnih” ljudi, na konc je pa se en ata (verjetno star miljon pa pol), povedu da je mlad po srcu, smo si vsi nalil kozarce (s cajem, coca-colo…) in se je tko zadrl Kampai, da sem se kr vstrasu. No pol smo pa lahko jedl. Ko so se ljudje najedl, te je vsake 2 min en pocuku za rokav in se hotu s tabo pogovarjat, sam mi smo se v glavnem samo gledal, k jim ni blo glih jasno kaj pocnem tm, ce nimam pojma o japonscini, ma je blo zabavno vse skup. Se je Jure kdaj potrudu pa mal prevaju in me resu kaksnega mednarodnega incidenta.

Advertisements

3 responses to “Zurka za katero ne vemo imena

  1. Juuhuuu Urška pa Jure! Ful lepo, da si jih srečal! Kul! Pozdravi jih, če jih še kaj vidiš, boš?!
    Zdej, k si ugotovu, da ni vljudno pihat nos in da je bolj vljudno “vlečt pod streho” -a si porajtov kako japonci naprimer jejo ramen ali juho? 🙂 poročej

  2. sluuuuuuurrrrrrp

  3. Ma, kvaka Grenadina?? Kje pa Jota? Ricet? Potica? No, sej tale grenadirmarš zgleda mal lazji od potice…

    Zguba, dej izkoristi priloznost pa se mal nauci nihonscino.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s